Krmarjenje.....

Planinka na planini Osredek

2010-08-16T09:32:00.002+02:00

Cerevellum

2010-05-03T06:30:00.002+02:00

Glede na to, da so kolesarji ogrožena vrsta in v luči zadnjih nesreč, bo tale napravica mogoče komu pomagala.

Cerevellum

Kablovje

2010-04-08T13:39:00.004+02:00

Za vse, ki pisalno mizo med pisarno in jedilnico. aTable.

Deadly combination

2010-04-06T20:09:00.001+02:00

Poplave 2002

2010-04-06T20:06:00.002+02:00

Se še spomnite leta 2002, ko so po srednji Evropi pustošile poplave? Danes sem slučajno našel tole tablo. Trenutno je približno 2 metra nad tlemi, ki so precej višje od trenutnega vodostaja reke.

Ricardo Eliezer Neftalí Reyes y Basoalto

2010-04-06T19:51:00.004+02:00

Verjetno se vam niti ne sanja kdo je to :) Pa vendar, nekaj časa, v letih 1947 do 1952 je v času izgnanstva živel na otoku Salina. Pablo Neruda. Ime je prevzel od znanega češkega pesnika Jana Nerude.

Nova pridobitev - Salomon XA Pro 3D Ultra GTX

2009-10-28T09:53:00.002+01:00

Salomon XA Pro 3D Ultra GTX

Še pregled funkcionalnosti :)
http://www.townsandtrails.com/salomon-xa-pro-3d-ultra-gtx-trail-runner/

Isceva Uhaca

2009-10-26T17:21:00.001+01:00

Isceva Uhaca

Nabiramo kostanj

2009-10-03T18:37:00.001+02:00

2009-09-27T18:00:00.001+02:00

oprema

2009-09-19T21:53:00.001+02:00

Predmaratonsko kosilo

2009-09-19T13:22:00.001+02:00

Pa jo mamo :)

2009-09-18T21:43:00.001+02:00

Proti Berlinu

2009-09-17T12:52:00.001+02:00

Svetovni rekord v maratonu, letos ponovno?

2009-09-16T21:30:00.001+02:00

Berlin, še 4 dni do maratona :)

Z levo roko :)

Zasvojenost

2009-09-15T19:21:00.001+02:00

Zgodovinska lekcija

Knjiznica, polz vjadimij

2009-09-14T18:02:00.001+02:00

6. Fotrov tek

2009-09-11T15:15:00.003+02:00

Končno. Zopet je tu. Pa ne dedek mraz, ampak legendarni Fotrov tek:

Link na razpis za Fotrov tek

Trasa:

Višinski profil:

Da boste vedl :)

2009-09-04T12:21:00.001+02:00

Cilj dolgega teka, 36km, 5:17 tempo

2009-08-29T09:16:00.001+02:00

Koncno proti domu kjer cakata moji bejbi

2009-08-27T20:12:00.001+02:00

Hawai reich

2009-08-25T15:47:00.001+02:00

Biergarten #2

2009-08-24T20:08:00.001+02:00

Biergarten #1

2009-08-24T20:03:00.001+02:00

Noch einmal

2009-08-24T19:12:00.001+02:00

Pravo pivo!

2009-08-23T22:13:00.001+02:00

Pred vzletom

2009-08-23T18:37:00.001+02:00

Najboljsi sedezi

Pogled z balkona

2009-08-22T10:46:00.001+02:00

Dopust #2

2009-08-21T15:55:00.001+02:00

Dopust #1

2009-08-21T15:46:00.001+02:00

Idealna slika

2009-08-18T11:18:00.001+02:00

Vaservaga v vse tri dimenzije

Future wish - Primal Quest Badlands 2009

2009-08-17T14:14:00.002+02:00

2 Future wish - Primal Quest Badlands 2009

Primal Quest Badlands is a 10-day, non-stop expedition-style adventure race. The 600-mile course through the Black Hills and Badlands will encompass various disciplines including Trekking/Off-road running, Mountain biking, Caving, Flat-water swimming, Kayaking, Fixed-line ropes course. Teams travel non-stop, day and night and the winning team will finish the race in approximately six days.

Primal Quest Badlands 2009

2009-08-17T14:04:00.001+02:00

Internacionala

2009-08-17T12:48:00.001+02:00

Mr. X is very famous for his rather "Dumb" personality. A few months back, he was applying for a job. He stared and stared at the application form for about 10 minutes, thinking what to answer for the question: Question_1. Salary Expected __________ He ultimately answered: Yes ;-)

Revolucija

Employee: 'Sir, my wage packet this week is empty' Boss: 'I know. They don't make money in small enough denominations to pay what you're worth.

2009-08-16T20:25:00.001+02:00

Priprave na dolgi tek

2009-08-16T14:12:00.001+02:00

Muchos OH

PST

2009-07-24T13:07:00.002+02:00

Moja malenkost bo prevzela okrepčevalnico na tejle trasi.

GR20 #1

2009-07-13T10:23:00.001+02:00

Volcano Trail

2009-06-11T09:46:00.006+02:00

Ko se toliko pogovarjamo o trekingih in pustolovskih tekmah, sem odkril tole:
Volcano Trail
Večdnevna dirka po Eolskih otokih, kjer sva se z Natašo lani potepala na poročnem potovanju, pred tem pa sem sam vandral v tem okolišu vsaj šestkrat.
Potovanje z dirkami je trajalo letos od 25. aprila do 2. junija in cier:
Vulcano -> 11km gorski tek
Salina -> 22 km gorski tek
Stromboli -> 14 km gorski tek
Premor
Etna -> 16 km gorski tek na vrhu vulkana (nad 2500 m.n.v)
Etna -> 37 km gorski tek po naravnem parku okoli vulkana

Cena: brez prevoza do Sicilije 1290 €. Še uradni opis: PDF

V planu enkrat v naslednjih letih :)

Slikce iz letošnje dirke (avtorji@http://www.volcanotrail.it)

Etna

Etna (spodaj Catania)

Vrh Etne

Etna

Stromboli

Strombolicchio

Stromboli

Salina

Vulcano

Bentisunce

2009-06-07T21:56:00.002+02:00

Iliotibial Band Syndrome

Volcji potok

2009-05-24T17:04:00.001+02:00

Unitur trek

2009-05-20T08:42:00.002+02:00

zlato

2009-03-29T04:05:00.001+02:00

800.000€

36. real,- BERLIN-MARATHON

2009-02-02T13:38:00.002+01:00

Po dolgem času, nekaj vzpodbudnega. Prijava.

Sedaj gre zares, z Natašo sva se odločila, da žrtvujeva podaljšani septemberski vikend, jutra in večere na dopustu ter celo leto koordinirava treninge za 42 in drobiž safra, ki sem ga v PArizu enkrat preživel in .....

Grem še enkrat. Za začetek z novim wallpaperjem na prenosniku, ki naj bi me motiviral :)
The long run is what puts tiger in the cat (Bill Squires).

To je to, sedaj pa čimveč treningov, brez avtobusarskih potaplanj :)

Novoletni sprehod

2009-01-01T22:15:00.001+01:00

Prvic letos, sneg :)

Štart VELT

2008-11-11T20:38:00.002+01:00

Bor mi že nekaj časa teži, da gre z mano na Veliki ljubljanski treking, če kaj napišem oziroma, da gre na ARS naslednje leto, če bom kaj pisal.

Torej, za začetek.

Odkrili smo štart:
Namig je bil:
Odkritje:

Moja žena in moja hči

2008-08-28T23:34:00.003+02:00

Ah :)

Poroka

2008-08-28T23:34:00.002+02:00

Vse skupaj se je začelo davnega leta 2003, ko sta se Nataša in Miha mimogrede srečala na legendarnem Slapenskem teku

Prvič Miha zagleda Natašo na pomladnem teku Tekaškega foruma, še nevedeč, da je to tista, ki ga po mailih vabi na kofe (in to samo zato, ker je bila v službi blizu mojega doma).

In potem, tisto valentinovo 05 , ko sem iz zamenjave nevede postal nekaj, kar si v kafeteriji Le Petit cafe takrat ob veliki skodelici bele kave nebi mislil :)

Mrož :) Ki ga je Nta podpirala pri vseh njegovih izletih v negotovost, bluzenju okoli faksa in izpitov, treznjenja v nekaterih barih in okoli selitve, ter končno, bo kmalu žena :)

In to je le nadaljevanje te lepe pravljice!

Generalka...

2008-08-28T23:34:00.001+02:00

...je bila danes okoli 10 zvečer. Mi je popolnoma jasno, zakaj nobena od povabljenih nikoli ne more biti in ne bo lepša in privlačnejša od neveste :)

Kukiji

2008-08-12T14:29:00.001+02:00

Pred kakšnim mesecem sem v čokoladnici Rustika odkril čokoladne kukije. Pa ne kar tako ene, navadne, ampak resnično, hm, kako bi se izrazil.. res dobre. Tako dobre, da ne zmoreva več kot enega na dan in tako zelo dobre, da ob koncu ne veš več ali ti je slabo od tako dobrega okusa ali količine čokolade :) Priporočava :)

POGUM - Posavski gorski ultra maraton

2008-08-08T20:26:00.007+02:00

Ekola, po odsotnosti na tretji tekmi v Logarski dolini sem s Striti zopet zašel med treking tekme očitno se bom udeležil tudi naslednjih. Sicer me je Striti vrgla ven z ekipe, kjer je za Bohinj dobil mesto njen Matej, vendar bo to odlična preizkušnja za solo orientacijo. Striti in moja namreč nisva ravno odlična orientacista in še tako hiter tek oz. grizenje kolen v hrib ne pomaga, ko sredi gozda iščeš pravo pot in ugotoviš, da to ni ravno to :)

Skupaj s Striti na zadnji kontrolni točki pri koči na Bohorju, tik pred spustom proti cilju

POGUM je bil še za odtenek bolje organiziran kot moj prvi treking v Bovcu. Ta odtenek predstavlja tuš ala latrina z Gardenia cevjo, ki je odlično opravil svoje delo in po štirih urah in pol je bila to le pika na i, če izvzamemo prejemanje nagrad.
Tako je, Striti je bila prva v kategoriji žens in dobila lušno urco, v kategoriji dvojic pa sva zasedla drugo mesto za kamniško ekipo Vovar940 in dobila progamčič Que, katerega izdelek je viden spodaj :)

Prvi del

Drugi del

Višinski profil proge

Ponovno na začetku?

2008-08-08T20:22:00.005+02:00

Sem že razmišljal, kaj me tako vleče na tekme Slovenske treking lige. Poleg izjemno lepega okolja, kjer je trasirana proga oziroma so postavljene točke in načinu, ki mi trenutno ustreza, je zagotovo tudi majhnost, intimnost posameznih tekem.
Ko se spominjam svojih prvih tekaških prireditev/udeležb, ko se nas je na štartu zbrala peščica (med 50 in 100, mogoče še manj), ko smo se skoraj vsi poznali med sabo in so analize štele le 10, mogoče 15 tekačev.

Triatlon Bled, 2004

Pa ne, da bi bilo sedaj kaj zelo narobe, le ta "komercializacija", ki je sicer prinesla pozitivne stvari (večjo ponudbo), me v dnu duše malo moti.
In prav to se sedaj ponavlja na tekmah treking lige. Sicer je kljub manjšemu številu udeležencev (no, številka je vsakič okoli 60) pristopil močan sponzor Garmin, a vseeno se nekako udeleženci med seboj tudi poznamo, še posebej po nekaj tekmah in zagotovo tudi zato ker ekipa iz Kamnika šteje kar 8-10 udeležencev.

Stromboli (november 2002)

2008-07-31T21:34:00.004+02:00

Naša pot se je iz Etne nadaljevala na najsevernejši otoček Eolskih otokov, ki se nahajajo v Tirenskem morju in so dobili ime po bogu vetra Eolu. Kako močno v tem delu sveta veter kroji življenje smo doživeli tudi mi, saj je naš prvi poskus odprave sredi tedna propadel prav zaradi vetra, ki je onemogočal dostop hidrogliserjem do otokov, za povratek pa so nam mornarji svetovali, naj se vrnemo ob čimbolj zgodnji uri, ker je bil za popoldan napovedan močan veter z juga, tako da naj bi ladijski promet zopet popolnoma obstal.

Do »božjega svetilnika«, kakor so ga poimenovali mornarji, ki jim je Stromboli osvetljeval in kazal pot proti italijanskemu škornju, smo se odpravili s hidrogliserjem iz industrijskega mesta Milazzo. Z enim prestopom smo se čez dobri dve uri polni pričakovanja izkrcali na najaktivnejšem in obenem najvarnejšem ognjeniku v Evropi.

Najvarnejšem zato, ker si izbruh lahko ogledamo iz razdalje približno 200 metrov. Ker so letos tudi slovenski mediji poročali o povečani aktivnosti pa tudi naši podatki iz vulkanološkega inštituta so bili podobni, smo pričakovali edinstveno predstavo.

Stromboli je eden od sedmih vulkanskih otokov, ki sestavljajo Eolske oziroma Liparske otoke (poleg njega še Lipari, Vulcano, Panarea, Salina, Alicudi in Filicudi) in je tudi najaktivnejši (Vulcano miruje, opazujemo pa lahko postvulkanske pojave). Na tem mestu je nastal pred približno 160.000 leti kjer je 40.000 let prej že nastal vulkan, od katerega je danes ostala le velika skala, ki se imenuje Strombolicchio. Analogno z manjšanjem le tega je iz morja rastel stratovulkan Stromboli. Izbruhana lava in piroklastičen material sta vulkan dvignila do višine 920 metrov, kjer danes najdemo tri glavne kraterje, dva manjša parazitska kraterja in »dimnik« iz katerega občasno bruhne vulkanski pepel. Nastali so na območju, kjer se je pred 10.000 do 5.000 leti severozahodno pobočje vulkana zrušilo v več kot kilometer globoko morje. Danes to pobočje znano kot Sciara del Fuoco ali »ognjena avtocesta«, to pa zato, ker se po njem v morje vali izbruhana lava.
Sedaj pa nazaj k naši dogodivščini. Pot do vrha smo začeli v trdi temi in med hojo skozi razpotegnjeno vas do prve postojanke, observatorija in restavracije, nas je obdajal dvom o naši hoji po temi. Toda pri observatoriju smo prvič zagledali izbruh, kar nas je dokončno prepričalo, da moramo vrh doseči čimprej in seveda ponoči, ko je pogled veliko lepši. Tako smo se podkrepljeni z malico kmalu odpravili proti »vhodu v podzemlje«. Pot ni težka, le v zadnjem delu postane bolj strma in skalnata, vendar 900 metrov premagane višinske razlike upraviči izbruh, ki ga zagledaš ko stopiš na greben in se ti pogled razprostre preko kraterja na morje.

Kljub temu, da smo prišli iz Etne, kjer smo videli neverjetne izbruhe in da sem sam izbruh Strombolija opazoval že peto leto zapored nas je vse Stromboli ponovno presenetil. Povečana aktivnost je naredila svoje. Izbruha ni mogoče opisati z besedami, šteje samo pogled v živo, ki ga ne pozabimo nikoli v življenju. Izbruhi se ponavljajo na približno četrt ure, kar je posledica povečane aktivnosti, drugače pa bruha vulkan na vsake pol ure do uro. Tako nam je dve urni postanek na vrhu postregel z vrsto spektakularnih izbruhov.
V dolino smo se vrnili sredi noči in izmučeni ter polni izbruhov zaspali kar na terasi najbližjega hotela.

Spoznavanje različnih kultur v eni državi - Italija, država držav (maj 2000)

2008-07-31T21:26:00.004+02:00

Potovanje iz Ljubljane se je začelo prav ležerno, vlak je bil prazen in v kupeju smo imeli prijetno sogovornico. Vsi skupaj smo upali, da se na obmejni postaji Villa Opicina oziroma Opčine ne bomo zapletli v kak neprijeten položaj s potnimi listi, saj smo bili vezani na odhod vlaka iz Trsta in ne bi bilo prijetno, da bi ga zamudili. A se je kmalu pokazalo, da bi bilo mogoče bolje zamuditi zgodnji vlak in se vsaj mirno peljati do Rima. Ob našem prihodu na postajo Trieste Centrale je vlak za Rim že stal na postaji in bil zaenkrat še popolnoma prazen, motil nas je le listek z rezervacijo na vratih kupeja, ki smo ga z malo spretnosti in s švicarskim nožem izbrskali ven. Vendar to ni pomagalo, med čakanjem na odhod in na prvih vmesnih postajah vlaka Trst - Rim smo počasi odšli iz kupeja, le Janiju se je uspelo s spretno zamenjavo sedeža obdržati na odrešilnem stolu in si tako priboriti vsaj malo spanca. Ostali smo obstali na hodniku, delno smo se razveselili le majhnih zložljivih sedežev ob strani vagona, ki pa so, kljub blazini, po dveurnem sedenju postali trdi kot kamen. Gnečo pripisujemo začetku velikonočnih praznikov in velikega romanja na Sveto leto v Rim.
Sam sem že obupal nad situacijo, ko sem spoznal prijetni slovenski zakonski par, ki je bil v enaki situaciji kot jaz, zaradi rezervacije sta namreč ostala brez sedeža. Skupaj smo si krajšali čas z opazovanjem različnih ljudi, ki so prihajali ni vlak na vmesnih postajah. Opaziti je bilo od starejših parov, ki jih nismo kasneje več videvali, saj so imeli rezervacije, družin z majhnimi otroci pa do delavcev, črncev ter drugih ljudi različnih narodnosti. Prav zanimivo je bilo poslušati Neapeljčane. Tudi če si popolnoma obvladal italijanski jezik ti iz te govorice ni uspelo razbrati ničesar. Kaže, da to ni več le narečje, ampak že kar nek nov jezik.
Italijani imajo tako navado, da so vse postaje v večjih mestih končne postaje, tako da iz vlaka večjih mest nismo mogli opazovati, saj vagone za nadaljevanje poti odklopijo že na nekakšni kretničarski postaji zunaj mesta, ki je ponavadi tudi večja od centralne postaje. Pa tudi za informiranost nevednih potnikov je dobro poskrbljeno, saj je na vsakih nekaj metrov obešena, postavljena ali pribita na zid tabla z imenom postaje, tako da je težko zgrešiti pravo postajo, razen če je seveda ne prespiš. Tako smo vsi skupaj, tudi ostali člani skupine s katero sem potoval skupaj čakali postajo Venecia - Mestre, zadnjo postajo pred Benetkami, kjer naj bi priklopili nove vagone in naj bi se po naših predvidevanjih gneča malce zmanjšala. Na žalost smo se ušteli. Takoj, oziroma že preden so se prazni vagoni ustavili in priklopili na naš vlak, je množica divje prerivajoč zdrla proti njim in tako smo izgubili zadnje upanje o tem, da bomo pot do Rima mirno in udobno prespali. Tudi moja sogovornika sta v Bologni izstopila, tako da mi je ostalo le polspanje. Na srečo mi je družbo delala mlada Italijanka, ki je zgodaj zvečer zasedla moje mesto v kupeju, a jo je na hodnik prinesla potreba po cigareti, pa še ta le takrat, ko ni govorila po telefonu, kar pa je za Italijane značilno, da to lahko traja tudi po dve uri skupaj in prav to se je zgodilo. Sam sem se v takih presledkih usedel kar na tla in poskušal nekako zaspati, tako da sem do sončnega vzhoda naštel celo eno uro spanja, s presledki seveda. Kakšno uro pred Rimom pa se je začel vlak počasi prazniti in sostanovalca na hodniku sem opazoval pri molitvi in prebiranju Korana že iz udobnega sedeža v kupeju.
V Rimu smo izstopili na prestopni postaji Tiburtina zunaj mesta zgodaj zjutraj in se z podzemno železnico odpeljali do glavne železniške postaje Roma Termini v centru mesta. Sam sem bil nad organiziranostjo podzemne železnice in njene trase zelo presenečen, saj je bila nasprotno od ostalega kaosa v Italiji kar dobro načrtovana, le pomagati si z njo nisi mogel tako kot v Londonu ali Pragi in si je za krajše odseke vseeno pametno kupiti karto za avtobus. Vsi skupaj pa smo bili še bolj presenečeni nad novo podobo železniške postaje, saj so jo v celoti obnovili, tako da smo bili prijetno presenečeni tudi na toaletami, ki so bile sicer na uporabo proti plačilu, a bi za tako čistočo v Italiji plačal tudi več kot le tistih borih tisoč lir.
V Rimu smo bili nekateri iz skupine že večkrat pa tudi nismo imeli vsi istih interesov pri ogledu te prestolnice krščanstva in umetnosti. Tako smo se odpravili do Fontane di Trevi in kasneje naprej do Španskih stopnic, kjer so nas presenetili karabinjerji. Na stopnicah se namreč ne sme jesti. Tako smo se pri prvih dveh varuhih stopnic, ki sta nas nadlegovala še uspeli narediti neumne, vendar sta pripeljala "okrepitve" in tako nas je dokaj vljudna policistka v srednje dobri angleščini prepričevala, da se tega ne sme.

Lačni smo se nato odpravili v mestni park, kjer smo se lahko v miru najedli in tudi naspali, pa tudi prva barva se je prijela, le nenamazane s kremo za sončenje nas je kar precej opeklo. V parku pa nismo bili sami. Park je očitno edini prostor v prestolnici kjer se lahko domačini sprostijo od hrupa, pa še tu se deloma sliši hupanje iz obvoznice, ki z vseh strani oklepa park. V parku je tudi jezero, sicer zelo umazano in je očitno zadnja postaja vseh domačih želv, ki jih lastniki ali zaradi velikosti ali zaradi prevelikega števila množično spuščajo v vodo, tako da so poleg velikih, meni nepoznanih, rib najštevilčnejše prebivalke te mlake, ki nas spominja na ljubljanski tivolski bajer. Od tu smo se zopet lačni odpravili poizvedovat za kakšno indijsko ali kitajsko restavracijo s hitro hrano ali pa vsaj poceni picerijo. V upanju na mir in tišino smo se z oranžno linijo podzemne železnice odpravili skoraj do končne postaje toda tam nas je pričakala le gneča in hrup stanovanjskega predela pa tudi slastna pica in pivo. Ob povratku smo po moji napaki zgrešili železniško postajo in se znašli prav pred indijsko hitro hrano, vendar se s polnimi želodci nismo odločili za posladek in smo z velikimi očmi odhiteli naprej na vlak. Vlak je bil prazen, tako da smo do kretničarske postaje v San Gimminianu trdno spali in se zbudili šele na trajektu, ki nas je prepeljal na mafijski otok, Sicilijo.
V Milazzu smo izstopili in začeli poizvedovati za avtobusom do središča mesta. Na okencu za karte se je prodajalka namesto z nami ukvarjala z računalnikom in nas na hitro odslovila z "uno momento prego". Taksisti so nas ves čas čakanja v želji za velikim zaslužkom besno prepričevali, da avtobusa zaradi nedelje in praznikov ni ter da čakamo brez potrebe in zamujamo trajekt. In res, avtobusa ni bilo tako da sem se še z dvema odpravil peš skozi mesto do pristanišča. Ob prihodu so nas tam že čakali ostali, ki so se pripeljali s taksijem. Vkrcali smo se na trajekt "Helga" ter odpluli do prvega otoka v skupini Eolskih otokov, Vulcana.

Na severni strani Sicilije se razprostira sedem otokov vulkanskega izvora. Vulcano, Lipari, Panarea, Salina, Stromboli, Alicudi in Filicudi tvorijo Liparske otoke ali Eolske otoke, saj naj bi bili domovanje grškega boga vetrov Eola. Dva od teh sta aktivna, Vulcano in Stromboli. Vulcano trenutno ne bruha, vendar ne počiva, iz mnogih rež v kraterju se po skoraj celem otoki širi neznosen smrad po žveplu, ki je podoben smradu pokvarjenih jajc. Na vrhu je najhuje, drugače pa se da na otoku najti tudi nesmrdeče plaže in neobiskane kotičke ter plaže kjer ne mrgoli nemških turistov. Na splošno je v zadnjem času opaziti porast turizma na otokih, saj si starejši Nemci in Švicarji kupujejo vikende ali pa se sem kar preselijo. Ob povratku iz tresoče se gore smo se ustavili še v trgovini in pred spanjem naredili tudi piknik in velik kres. Kasneje smo prespali v hotelu oziroma na terasi zapuščenega hotela. Zjutraj nas je prebudil veter in oblačno vreme, vendar nam ni pokvarilo načrtov in odpravili smo se na najzahodnejši, najmanjši in najmanj naseljen otoček, Alicudi.

Zanimivo na otoku je to, da ni avtomobilov. Pa tudi, če bi bili, jih nebi mogli nikjer voziti, saj ima otok le par sto metrov dolgo pot ob obali drugače pa so hiše postavljene v breg in je še vedno najpomembnejše prevozno sredstvo osel, ki nosi vse razen vode, ki je na otoku velik problem in jo predvsem poleti primanjkuje. Do hiš jo pripeljejo po ceveh, ki začuda niso zakopane v zemljo in so napeljane ob robu stopnic, ki prepletajo otok. Prav po teh stopnicah smo se odpravili proti vrhu otoka, kar pa kljub ne pretirani višini ni tako lahka pot, saj se vijejo skoraj do vrha, tik pred vrhom pa nas je čakala še poslastica, vzpon po brezpotju in med bodečimi grmi do konca poti, od koder se odpre izjemen razgled, le da nas je tokrat motila gosta megla in precej močan veter, tako da je planota tik pod vrhom skupaj z nizkimi kamnitimi zidovi spominjala na škotsko višavje, manjkale so le ovce. Ob povratku smo se ustavili v novonastalemu penzionu, ki ga je vodil star možak, upokojeni vojak, ki nam je poleg vina in jedače postregel tudi z zgodbami o bojevanju v Albaniji in Abesiniji malo pred začetkom II. svetovne vojne, ko so Italijani oziroma Duce v želji po obnovitvi starorimskega svetega cesarstva napadli omenjene države, iz zagate po velikih neuspehih pa so jih že kot po tradiciji in še marsikaterih primerih v prihodnosti reševali Nemci. Italijanska vojska je namreč znana po svojih neuspehih in katastrofalno slabi organiziranosti. Kaže, da največ pozornosti posvečajo predvsem opremi oziroma uniformi vojakov in predvsem višjih častnikov, saj so ovešeni z mnogimi trakovi in medaljami, piko na i pa dajejo razkošne perjanice, ki so nekak znak za čin, torej, več perja imaš v glavi, na višjem položaju si, ironično, kaj ne? Po vrnitvi pa nas je čakalo neprijetno presenečenje, iz nahrbtnikov so nam namreč ukradli dva mobilna telefona. Škoda, da se je tudi na tem odročnem otoku poleg vse več turistov pojavila tudi kraja. Toda ob opazovanju prelepega sončnega zahoda smo hitro pozabili na neprijeten dogodek in zaspali na terasi bodočega hotela.

Naslednje jutro smo se namenili na največji otok v skupini, otok Lipari, ki je tudi upravno in izobraževalno središče, saj je tukaj tudi srednja šola. Iz otoka nas je odpeljal "aliscafi", hidrogliser, ki se je vmes ustavil tudi na otoku Filicudi, drugem najmanjšem otoku, od koder smo si ogledali naš naslednji cilj, za mnoge tudi primarni, vulkan Stromboli.
Otok Lipari je vulkanskega izvora, vendar je že kar precej časa neaktiven, vendar na nekaterih odročnih krajih še vedno najdemo sulfatare, odprtine v tleh iz katerih izvira uplinjeno žveplo, značilne so predvsem za vulkan Vulcano. Ker so v mestu zaprli hostel in ga vrnili v cerkveno uporabo, smo imeli pred pristankom pomisleke, če bomo sploh našli sobo. Skrb se je izkazala za neupravičeno, saj nas je takoj po prihodu iz ladje pričakala množica turističnih delavcev, ki so nam ponujali sobe in apartmaje. Na koncu smo se odločili za sobe, ki so bile precej poceni pa še nahrbtnikov nam ni bilo treba nositi čez pol mesta, saj je to namesto nas opravila lastnica. Tako smo se lahko po petih nočeh zopet pošteno umili in tudi naspali v udobnih posteljah. Zjutraj pa smo se odločili za ogled otoka z skuterji, ki smo jih najeli pri lastnici in se v koloni odpravili odkrivat skrite kotičke otoka. Tako smo nabirali vulkansko steklo, si ogledali zapuščen kamnolom plovca in se po poti, ki jo je razdejala voda spustili do plaže, kjer smo preizkusili temperaturo vode, ki je bila v času prvomajskih praznikov zelo mrzla, vendar ne toliko, kot smo pričakovali. Zaradi vulkanskega nastanka otoka je namreč naklon morskega dna zelo strm, tako da je v okolici otokov morje globoko kar par sto metrov, v okolici vulkana Stromboli pa se dno spusti tudi do tisoč metrov pod morsko gladino, kar je kar zastrašujoča globina. Z zadnjimi hlapi v tanku motorja smo se povzpeli na najjužnejši vrh otoka, od koder smo videli navidezno zasneženo Etno. Navidezno zato, ker to, kljub višini čez tri tisoč metrov, ni bil sneg, še vedno pa ne vem kaj je to zares bilo.
Jutro, v katerem smo se odpravili proti "najvarnejšemu aktivnemu vulkanu" je bilo prelepo. Vkrcali smo se na manjši trajekt, ki nas je popeljal v svet boga Hefajsta in Vulcanusa.
Stromboli je nastal pred približno 200.000 leti, ko se je iz morja dvignil vulkan, od katerega je dandanes ostala le še manjša skala - Strombolicchio. Ko je slednji začel pojemati, pred približno 160.000leti, se je ob njem dvignil nov stožec, na katerega se bomo povzpeli. Na otoku so dve vasici, manjšo Ginostro in večjo Stromboli, ki se deli na San Vincenzo in na San Bartolo. Turistična pot, v kolikor jo lahko imenujemo tako, saj je treba premagati popolnih 921 višinskih metrov, se začne pri cerkvi San Bartolo in se z blagim vzponom povzpne do observatorija, kjer zbirajo podatke o aktivnosti vulkana. Nato se po, s kamnom utrjeni poti, vzpenja do nadmorske višine 300 metrov, od koder pot sicer ni več tako nezahtevna, vendar se prva ovira pojavi šele malo pred vrhom, kjer je treba z malo spretnosti na polpreplezati "rdečo skalo". Nato se po grebenu povzpnemo do vrha, lahko pa iz različnih položajev opazujemo izbruhe. Druga možna pot, ki je opisana tudi v vodiču za vzpon na vulkan, pa je namenjena za malo bolj izkušene gornike in tiste z malo več kondicije. Po njej sem se odpravil tudi sam z nekaj "soplezalci". Prvi korak je pot iz vasi San Vincenza do Ginostre. Zanimivo je, da kljub velikim globinam niti trajekt niti aliscafi ne moreta pristati v ribiškem pristanu v Ginostri, tako da se je po nas odpravil ribiški čolniček, ki je zadnja leta že motoriziran, pred par leti pa so vas ribiči prišli iskat še s čolnom na vesla. Ko smo pod sabo spet začutili trdna tla, smo se odpravili do pokopališča, ob katerem se začenja vzpon po južni poti. Na žalost se je vreme poslabšalo, tako da je bil na višini 400 metrov že precej močan veter, tako da sva s prijateljem oba lovila svoja očala po zraku. Nekaj metrov naprej pa smo se lahko samo še trdno držali skale, na katere nas je pritisnil orkanski veter in se skrajno previdno začeli spuščati nazaj. Tako je klavrno propadel naš pustolovski vzpon na vrh. Res škoda. Toda, kakršenkoli napor je potreben za vzpon, prizor na vrhu, ko Zemlja bruha svojo notranjost, poplača vsako kapljico znoja. Stromboli pa je znan še po nečem. Na vulkanu so namreč leta 193..... posneli film z naslovom "Stromboli". Režiral ga je Roberto Rosselini, glavna igralka pa je bila slavna Ingrid Bergman. Zgodba govori o vojnem ujetniku, ki je očaral lokalno dekle in ta je po koncu vojne odšla z njim v njegovo rodno vas. Toda kmalu je ugotovila, da ribištvo možu ne prinaša resnega zaslužka in spogledovati se je začela z svetilničarjem. Da bi lahko snemalno opremo prepeljali na vulkan so morali utrditi cesto s kamni in po tej cesti se danes popotniki povzpenjajo na vrh.
Drugače vasici Stromboli ne manjka prav ničesar. V vasi je karabinjer, zdravnik, nekaj trgovin in sadjarjev, helioport, cisterna za hrambo pitne vode, diskoteka, restavracije in cel kup prenočišč in apartmajev. Sami smo po sreči našli gospo, ki je bila v neki daljni sorodstveni zvezi Slovenka, tako da nam je ustregla in oddala celo hišo za ugodno ceno, tako da upamo, da bo naslednjič tudi tako.
Naša naslednja postaja je bil otok Salina. Vulkansko ni več aktiven, je pa turistično privlačen, še posebej od leta 1994, ko so na njem posneli znameniti italijanski film Il Postino in se lahko tudi sprehodimo po slavni plaži, na kateri je Pablo Neruda poučeval pesniških trikov lokalnega poštarja. Na žalost ogled hiše znamenitega pesnika ni več možen, saj jo je nekaj let nazaj odkupil nek bogat Nemec iz Muenchna. Na pot okoli otoka smo se odpravili s skuterji, toda kmalu nam je bilo jasno, da nazaj ne bomo prišli suhi, saj so se oblaki hitro zbirali in kazali na hud naliv. In ta nas je ujel nekje sredi otoka, tako, da smo se ustavili na malici v gostilni, ki je imela na terasi pravi, moderen Juke Box z zgoščenkami, deloval pa je na kovance za 500 lir, tako da smo naše pet tolarske kovance koristno uporabili. Ko je dež ponehal smo se odpravili nazaj proti mestu, vendar nam nebo ni prizaneslo, tik pred ciljem se je ulilo in ni nam preostalo drugega kot da na ladji proti glavnemu otoku začnemo sušiti vse obleke.
Od natakarja v precej dragi restavraciji smo izvedeli, da Lipari ta večer gosti več deset plesalcev južnoameriških plesov, tako da smo se zvečer spočiti in suhi odpravili v pristanišče pogledat spektakel. Vendar smo ugotovili, da je plesalk le slab ducat in da so za "spektakel" poskrbeli lokalni prebivalci, ki so z umetnijami med plesom poželi marsikateri aplavz publike.
Zjutraj smo se še s težko glavo od primanjkovanja spanca odpravili na aliscafi proti "celini" oziroma Siciliji, kjer smo hoteli v Milazzu počakati na vlak. Ker nam ni uspelo dobiti rezervacije za sedeže v vlaku Palermo - Neapelj, smo se odpeljali kar do začetne postaje v Palermo, kjer smo si z veliko težavo priborili sedež v kupeju in s tem zagotovili vsaj minimalen spanec do prestolnice kriminala. Zdelo se nam je celo, da prav ta kriminal potuje z nami na vlaku, saj je bilo okoli nas veliko sumljivih in prav nadležnih Italijanov, ki jim nikakor ni šlo v račun, da v kupeju za šest ljudi pač ne more sedeti deset ljudi, zato vam svetujem uporabo vrvi pri zaklepanju kupeja, saj se boste s tem zagotovili dokaj miren spanec pa še dragocenejše stvari bodo bolj varne.
Neapelj, simbol za kriminal, prostitucijo, droge, umore in še bi lahko naštevali. Dobil sem nasvet od prijatelja v primeru, da mi ukradejo fotoaparat, glasil se je nekako takole: "Če ti bodo fotoaparat ukradli na začetku ulice, pojdi v prvo trgovino z rabljenimi stvarmi v isti ulici in zagotovo ga boš lahko spet kupil." Zanimivo, a menda zelo resnično. Zato smo popotniške nahrbtnike pustili v skladišču za prtljago na železniški postaji, fotoaparate in torbe pa smo skrbno čuvali in jih nismo spustili izpred oči. Poleg zgodovinskega pomena je Neapelj tudi upravno središče. Tu je namreč sedež poveljstva severnoatlantske zveze za južno Evropo in sedež poveljstva italijanske mornarice, tako da je v mestu tudi dosti vojakov in mornarjev. Dan smo kljub lepoti mesta preživeli na zelenici pred srednjeveškim gradom na Mestnem trgu, saj smo bili od enajst dnevnega potovanja kar precej utrujeni in nas je sonce prav lepo uspavalo. Tako smo proti večeru odpotovali proti Sloveniji in se po opravljenih mejnih formalnosti brez večjih zapletov vrnili v Ljubljano.

POGUM - Posavski gorski ultra maraton

2008-07-31T17:11:00.004+02:00

Vmesno Lučko zanko sem izpustil, poguma za ultra nimam :) torej me skupaj s polono v ZAGreti ekipi čaka štart v neslavni Blanci. V soboto zjutraj....

Polona in moja malenkost na cilju v Bovcu

Pikapolonica

2008-07-24T14:49:00.001+02:00

Za zbiralce pikapolonic in vse tiste, ki si želijo popestriti okolico svojega računalnika, miška - pikapolonica :) Za borih 14.90 ameriških zelencev, menda precej neuporabna za osebe z večjimi rokami :) Pa saj je namenjena ženskam :)

Merilec utripa na prstu

2008-07-24T14:45:00.001+02:00

Marsikoga izvedba merilca za utrip "pod joškami" priznanih proizvajalcev moti. PRavzaprav me čudi, da niso ponudili vsaj ene alternative, verjetno pa je vzrok natančnost meritev.

No, kljub temu obstaja alternativa, in sicer MF-180

Standardnim funkcijam ure, štoparice in merilca utripa dodamo:
- ciljna območja utripa
- opozorilo za utrip izven izbranega območja
- števec kalorij
- % max. utripa

Na voljo na tej povezavi, in sicer za borih 67.95€ oziroma na današnji dan za slabih 43€.

Afrika

2008-07-21T22:51:00.001+02:00

Leta 2003 sem potoval po Zambiji in na meji z takrat "demokratično" republiko Zimbabwe se je trlo prodajalcev debelih zvitkov denarja.
Sicer jim nismo posvečali pozornosti, ampak zgodba ze nadaljuje --> http://news.bbc.co.uk/2/hi/business/7509715.stm
Izdali so namreč bankovec za 100 miljard dolarjev.

Hitrost in vzdržljivost

2008-07-21T20:50:00.001+02:00

Očitno mi je po letu in pol malo manjše tekaške aktivnosti padla vzdržljivost in hitrost. Ampak danes je nov dan :) Motivacija je bila odlična, vreme ravno pravšnje (oblačno, 19 stopinj, pol 8 zvečer ko je lana že odšla v deželo Mižale), tako da mi je uspelo lepih 10,5 km preteči v odličnih 48 minutah.

Še vendno 10 minut počasneje kot v najboljših časih, ampak resnično dovolj za povečanje motivacije in seveda, tekaških apetitov :)

Podpis

2008-07-15T22:43:00.002+02:00

Na srečo moški običajno nimamo teh težav, ampak, vseeno, a ni zanimivo, da pri svojih 25 rosno mladih letih vadiš nov podpis?
Ja, Nataša že malo trenira :)

Lana na počitnicah

2008-07-15T22:40:00.002+02:00

Ta teden sva z Natašo malo v spalnem modusu :) Lana se je namreč odpravila k mojim staršen na dopsut. Da se malo odpočije od svojih tastarih, ki ji neprestano težita s tisto plenico, gor pa dol pa levo pa desno :) Uživa, in ne j..... 5% kje sva :( kaj čmo, čuden občutek. Jo pogrešam, res....

To je to......

2008-07-15T22:23:00.003+02:00

Tako, po 7 letih, 35 vpisanih izpitih + dodatnem diplomskem in diplomski nalogi, sem uradno zaključil. Končno. In kaj sedaj? Nič, enostavno, nič mi ni treba popoldan počet, popolnoma frej sem :) nekako nek malo čuden občutek, glede na leta + leta formalnega izobraževanja :)

Kdaj pa bo, tist papir?

2008-07-07T21:49:00.001+02:00

Kmalu, kmalu... se malo :) kaj več pa takrat... tudi o zapletih....

Bovec Trek Race - H nogem z čompe n skuto

2008-06-01T21:39:00.005+02:00

Bovec. Že od nekdaj mi je severnozahodni del Slovenije najbolj všečen. Visoki hribi, ozke doline, prijeten hlad v poletni vročini in prelepi razgledi na Sočo, Koritnico,...

vir: www.bovec.si

Na treking sem se odpravil ekipno s Polono. Iz Kamnika ob nečloveško zgonji uri in po lagodni vočnji čez Predel pravočasno v Bovcu. Prireditev izgleda nekoliko drugače kot običajne tekačke tekme, saj je glavna tema pred štartom objavljena trasa (midva sva se udeležila kratke 25 kilometrske) oziroma lokacije kontrolnih točk ter posvetovanje o možnih dostopih.
Po štartu sem se po relativni ravnini zapodil proti prvi KT in šele Polonino prigovarjanje me je malo zaustavilo. Še dobro, saj me je pobral že prvi klanec. Po drugi KT sva nesrečno zglešila progo in si nabrala dodatne vzpone. Na splošno proga ni bila zelo zahtevna, zahtevno jo je naredilo najino povšno opazovanje okolice (predvsem markacij) in bolj ljubiteljsko poznavanje osnov orientacije). ZAradi teh dveh vzrokov sva si narbala kar nekaj kilometrov, višinskih metrov in časovnih minut zaostanka ter tako prelepo traso osvojila šele v petih urah.
Kar se tiče organizacije pa samo pohvale. Odlična in zanimiva proga, jasna navodila in pogoji za sodelovanje (organizatorji so planinci, s katerimi očitno ni šale), prehrana in hidracija ob zaključku ter za splošno vzdušje na tekmi.

Tole je pri izris iz novega Garmina. Celotna proga je približno označena, saj sem imel vkljopljeno funkcijo AvtoStop, torej avtomatsko ustavljanje ob postankih. Vendar ima očitno Garmin formulo postavljeno samo na ravnino x, saj je bila ura ustavljena ob počasnih vzponih in hitrih sestopih, ko je preračun očitno v x smeri izračunal hitrost 0.

Nova igračka - Forerunner 405

2008-06-01T21:23:00.005+02:00

Po 2 letih uporabe Polarja s625x sem zamenjal dobavitelja :)
Garmin je namreč začel prodajati "naslednika" oziroma sopotnika verziji 305. Gre za GPS sprejemnik z množilo funkcij. Poleg osnovne meritve utripa, kalorij, razdalje, višine in tempa je tukaj še tek po prej označeni progi, tekmovanje z virtualnim partnerjem ter primerjava s prejšnimi teki po isti trasi.
Prehod iz znanega vmesnika na Polarju na Garminov je kar težaven, saj je koncept popolnoma drugačen. Svoje je dodal še zastopnik v Sloveniji, ki je poleg navodil prevedel tudi polja v napravi, tako da sem kar hitro presedlal nazaj na angleško verzijo. Prvi vtisi pozitivni, zaenrkat nimam pojma o upravljanju, razen tega, kako štartati in ustaviti uro.

Tole pa je vsebina škatlice. Poskrbeli so celo za polnjenje v ameriškem omrežju in direktno polnjenje prek USB. Pohvalno (pa čeprav je to verjetno varčevalni ukrep, da na proizvodnji liniji ni potrebe po ločevanju paketov).

Jutranje bujenje #2

2008-05-29T18:39:00.002+02:00

O jutranjem bujenju, iskanju budilke in željah bo daljšem spanju sem pisal tukaj, tole pa je še naslednji korak, Biometrična posteljnina.

Še zadnji izpit....

2008-05-28T21:14:00.000+02:00

Opravljeno, še diploma enkrat junija (upam) :)

Bovec

2008-05-26T22:37:00.002+02:00

Kljub kar konkretnemu muskelfibru (takega nisem imel že vsaj dve leti) s teka na Veliko planino sem se pustil prepričat in prijavit na Bovec treking. Poročilo sledi v soboto.

Še zadnji izpit

2008-05-26T22:33:00.002+02:00

Res je, še dva dneva in bom poskušal pred diplomo zaključit s formalnimi obveznostmi. Geološko kartiranje ostalo še od tretjega letnika (formalno ga lahko delamo šele v 4.), trenutno študiram kamnine (po domače kamne), med drugim eklogit iz Pohorja, ki vsebuje lepe kristale granata

Velika planina postala "mala" planina

2008-05-25T20:16:00.004+02:00

Seveda, moj "ambiciozni" načrt (kot ga je poimenovala Nataša) ni uspel. Iz Godiča čez Sv. Primoža sem se spravil celo do Pasjih pečin in nazaj do doma. Vse skupaj je zneso lepih 17 km teka, 2:13 po času in skoraj 1 višinskih km. Sem kar pokopal svoj obisk na tekmi Tek na Grintovec in odšel raje na pivo. Jebiga. Takle mamo. Glede na to ta imam najlepšega, najbolj pridnega in najpametnejšega otroka in idealno bodočo ženo, mi drugega kot to niti ne preostane :)

Trening v hrib

2008-05-24T13:22:00.003+02:00

Jutri planiram trening na Veliko planino. Predvsem, da vidim, kje sem s kondicijo in dokončno pozabim na tek na Grintovec (ali pač ne). Poročilo sledi.

Vse najboljše

2008-05-22T22:49:00.001+02:00

Vse naj naj, še malo pa bo 4ka :)

Ponovno....stava

2008-05-21T19:54:00.006+02:00

No, pa smo dočakali. Lani sta Matej in Aleš stavila na Aleševih pod 80 kg. pred 10 dnevi se je Aleš spomnil, da se zadeva približuje s svetlobno hitrostjo in uvedel strog režim asketskega prehranjevanja (torej je zmanjšal na normalne količine) in dvignil kilometrino tedenskega teka.

Včeraj smo se malo pred peto popoldan zbrali v štartnih boksih na Brdu Tini, Tomaž, Aleš, Bor, Matej in moja malenkost. Po začetnem ogrevanju s klimo na 25 stopinj in študiji prispevka dežja k končni teži na tehtnici (računica koliko dežja gre skozi usta se nekako ni izšla) smo štartali s ciljem, da do prvega klanca gonimo 5min/km, potem pa prosto po zmožnostih. Aleš je seveda računal na dva kroga (če bi bilo potrebno zbiti še kakšen gram, dva), vendar je zadostovalo. Spravil jih je na neverjetnih 79.0 kg in si pošteno prislužil kompletek.
Po dolgem času spet pravo Brdo in tek okoli njega s pravo analizo, kjer so se nam pridružili še avanturist Matevž, Lojze in Alenka. Moj tek pa, očitno so še vedno nekje neke stare zaloge, saj tako hitro nisem tekel že kakšno leto (pravzaprav točno od lanskega duatlona Brdo).

Oblika....

2008-05-19T22:24:00.000+02:00

se trenutno še spreminja, igračkam se s postavitvijo in barvami, ampak kar ni idealne :)

Adrenalin in pustolovski vikend

2008-05-17T22:43:00.004+02:00

Po udeležbi na Ljubljanski mestni avanturi, sem poln zanosa po preizkušanju raznoraznih kajakov, kanujev, raftingov, kanjoningov in hidrospeedov ter podobnih vragolij (adrenalisnki park, itd.)
V službi se mi obeta sredi junija obisk adrenalinskega parka, upam pa, da se mi tudi julija, po dobljeni stavi, obeta tale adrenalinski vikend v Trenti.
Sicer finančno še ni potrjen (moje finance so kritične), ampak vseeno, tole je vključeno:

2 x polpenzion
Rafting
Canyoning
Plezanje
Kajak
Kolesarjenje
Prosto potapljanje

Prosto potaplanje z veseljem zamenjam s kakšnim dodatnim Hidrospeedom ali kaj podobnega :)

Stava

2008-05-17T22:41:00.001+02:00

Ob poplavi stav in merjenj moči, priznam, meni do sedaj ni šlo najbolje, imava z Natašo posebno stavo, katere vsebina naj ostane skrita.
Gre za to, da imava več "vmesnih" ciljev in posledično nagrad. Tak se mi, upam da, sredi junija obetajo nove superge Salomon XT Wings, sredi julija pa pustolovski vikend.

Jutranje bujenje in iskanje budilke

2008-05-17T22:37:00.002+02:00

Ob današnji množični uporabi mobilnikov in njihovih alarmov ter ponovnih padcev v komo po ugašanju budilke, je tale gadget idealen za bujenje sredi noči, Puzzle Alarm Clock.

Za prenehanje tuljenja je treba najti vse tri koščke in jih pravilno vstaviti v prostorčke. Verjetno bi zgledal ob ugašanju te budilka tako, kot Lana lani, ko se je še učila ločevati krog od kvadrata.

Odpiranje vode pred kopanjem

2008-05-17T22:33:00.002+02:00

Pravzaprav je tale pripomoček namenjen nam, paničnim staršem, ki se v skrbi za svojega otroka ne poslužujemo več komolcev za preizkušanje temperature vode. Danes se z Lano že mirno tuširamo in vodo točimo po občutku, ampak se prav spominjam prvih kopanj, ko sva preizkušala ali je ali ni, in to ne enkrat.
Termometer za "vročino" vode, je "kulski" gadget za hitro določanje temeprature vode, se vklopi avtomatsko, ko pride v stik z vodo in je seveda obenem lahko tudi igračka.

Višina

2008-05-17T22:23:00.003+02:00

Tako je, sem eden od tistih, ki se boji višine. Pa ne kar tako, vsake višine. Načeloma brez problema letim z letalom, pridem na kakšen hrib oziroma goro. Problem imam predvsem takrat, ko je "ravnine" okoli mene in med praznino navzdol bolj malo. In prav zaradi tega bo očitno zadnje darilo moje mame, očeta in sestre, polet z jadralnim padalom v tandemu, ostalo neizkoriščeno oziroma se bo po zraku vozila Nataša.

Za pokušino pa video iz Kraljevske poti (El Caminito del Rey) v Španiji, po kateri so nekoč tovorili gradbeni material. Danes je uradno zaprta, a oblegana z avanturisti.
Predvsem je zanimivo tam od 1:20 do 1:26 :)

Stava, Inot in Tae

2008-05-17T22:20:00.002+02:00

Že kar nekaj časa smo spremljali divje priprave enega forumovca (Tae) proti drugemu (Inot, ko sta skušala premagati en drugega na 10 km teka. Po pričakovanju je zmagal Inot in sicer (kot izkušenejši) s pomočjo taktike.

Foto: Inotov blog

Pohajkovanje - Stari grad z Lano

2008-05-17T21:35:00.005+02:00

Že pred kakšnim letom smo za potrebe našega "gorništva" in izletništva nabavili ultimativni nahrbtnik za nošenje otrok do 20 kil (če naša nenavajena mestna ramena to težo sploh še zdržijo). Po študiji (ki sicer ni bila tako podrobna kot za voziček) smo se skupaj z Lano odločili za Deuter Kid Comfort II, ki naj bi imel vse kar rabimo in še več. Resnično se pozna, da ga izdeluje podjetje, ki ej specializirano za izdelavo nahrbtnikov, saj verjetno še nikad nisem imel tako kvalitetnega in udobnega hrbtišča.

Po predtestiranju je sicer doživel ognjeni krst na Veliko planino z Lano v glavni vlogi in Natašo ter bodočim tastom v stranskih vlogah.

In takole midva na poti na Stari grad.

Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto

2008-05-13T22:06:00.003+02:00

Ne, naslov ne odraža mojega psihofizičnega stanja :)
Je naslov knjige (v originalu Train Hard, Win Easy: More Fire: How to Run and Train the Kenyan Way), kjer avtor Toby Tanser (njegov blog) opisuje vzroke za izjemne uspehe kenijskih tekačev.
Pred kradkim je izšla njegova nova knjiga More Fire: How to Run and Train the Kenyan Way

Toby Tanser je ustanovitelj in vodja dobrodelne organizacije Shoe4Africa, ki skozi šport osvešča prebivalce Afrike o nevarnosti virusa HIV. Poleg tega zbirajo rabljene tekaške superge, ki jih nato podarijo nadebudnim afriškim tekačem, organizirajo različne dogodke, itd.

HRM brez pasu ali kako se znebiti nadležnega "modrca"

2008-05-12T22:32:00.002+02:00

Za vse tekače, fitneserje, kolesarje in ostale, ki jih zanima koliko divje jim srce utripa med raznoraznimi pustolovščinami, je značilno, da si običajno namestijo "modrc", merilec in oddajnik srčnega utripa. Praktično vsi konkurenčni izdelki (Polar, Suunto, Sigma, ...) imajo merilec rešen na ta način, kdor pa si želi alternative, pa ima na voljo tole:
Ura z osnovnimi funkcijami merjenja časa in srčnega utripa, odštevanje časovnih intervalov, con ciljnega utripa, števec kalorij, ... Cena, sitnica, 60 gringoških $ oz. zaenkrat 38 €.
Še stran prodajalca

TummyShield

2008-05-12T22:18:00.003+02:00

Za vse mamice oz. bodoče mamice, ki jih takšne in drugačne novice o nesrečah vznemirijo, so "kaznilniški Angleži" iz Avstralije razvili poseben sistem za pripenjanje v avtomobilu.
Sicer obstajajo navodila za varno pripenjanje v avtomobilu z običajnim varnostnim pasom, ker pa je pripenjanje oteženo zaradi različnih dejavnikov, je tole nekakšna alternativa:

Še pot do njihove strani --> TummyShield

Lanina čelada

2008-05-12T22:16:00.003+02:00

Po teku iz prejšnjega psota smo se ustavili v športni trgovini najboljšega soseda in Lana ima novo "gobico" za zaščito svoje tukaličje glave, ko se bomo v bližnji prihodnosti počasi začeli skupaj voziti na kolesarske izlete. Kaj več o sedežu pa po nakupu.

Tek trojk

2008-05-11T15:44:00.005+02:00

Letošnja udeležba naTeku trojk je bila sicer šele moja druga po vrsti. Prejšnja leta sem manjkal tkao zaradi poškodb ali udeležbe na terenskih vajah.
Letos smo poskušali sestaviti najboljšo trojko, Zen trojko, Bor, Nataša in jaz. Na žalost zaradi tritedenskega bolehanja v družini (prek Lane si izmenjujeva prehlade in vnetja ušes) se je Nataša vzdržala mamljivi prenovljeni trasi in tako sva z Borom na internetu našla zamenjavo, ki pa se je izkazala za nezanesljivo. Tilna do štarta ni bilo na spregled, zato sva se odločila, da bova štartala sama. Rešil naju je slučajno mimoidoči trboveljčan Bojan, ki je pripeljal ženo na tek in si je s tekom malo krajšal čas.
Presenetljivo, glede na količino teka v zadnjem času in bolezen, ki nas pesti že od srede aprila (v različno močnih intervalih), smo s časom 1:04:29 odtekli dobrih 12 km, kar kaže na to, da očitno še vedno tečem nas tare zaloge, ki pa počasi kopnijo.
Še nekaj slikic:

Ljubljanska mestna avantura 2008

2008-05-08T20:49:00.000+02:00

Za vse skupaj je bil verjetno kriv Matevž iz ekipe adventureteam.si in moja želja, da poleg teka počnem še kaj, kaj bolj "dinamičnega". Od želja okoli triatlona in Ironmana do Adventure Race dogodkov sem tako prišel po srečnem naključju do udeležbe na Ljubljanski mestni avanturi.
S sotekmovalko Tino (ki me je staknila nekaj dni pred štartom na internetu zaradi odpovedi sotekmovalke) sva se tako spoznala šele na dan D, deževen dan, ki je v KAmniku obetal težko trpljenje v dežju.

Vir: LMA, Matjaž Ravnjak, 2008

Dan pa se je po začetnem zlivanju vode iz neba spremenil v idelen dan za mojo prvo avanturo. Pred štartom se ob prijavi dobi tudi traso proge z zemljevidom in označbo kontrolnih točk (KT), ki je bila meni na srečo dobro znana.
Po štartu smo se najprej zapodili (upoštevajoč CPP, za kršenje le tega se dodajajo kazenske minute) proti francetovi Trnovski cerkvi in naprej do Livade, kjer smo presedlali v kanuje (t.i. sit on top z dvojnimi vesli). Seveda je pot s tokom navzdol do ljubljanske Špice potekala hitro in brez napora, čisto druga zgodba pa je bilo mučenje v nasprotno smer. Na srečo je bila razdalja skrajšana iz 5 km na 1.5 km, tako da se je najtežji del te avanture končal že po 45 minutah.

Vir: LMA, Matjaž Ravnjak, 2008

Po krajšem nalivu na poti čez Grad se je začelo plavanje na Kodeljevem (celih 300m oz 12 25m dolžin). Moram priznat, da me je hitrost mojega plavanja presenetila in očitno so moji tedenski treningi v okviru Študentskega kluba Kamnik obrodili sadove. Sicer ni šlo cel čas kravl, ampak do polovice razdalje pa.
Po plavanju je sledila še zadnja disciplina, kolesarjenje čez Golovec in Barje proti izhodišču. Tukaj sem naredil napako, saj sem zaradi navdušenja ob zelo dobri uvrstitvi (najina ekipa je bila po plavanju na odličnem 10 mestu) narobe načrtoval pot (pozabil sem na KT pri observatoriju na Golovcu), kar naju je potem stalo uvrstitve. Poleg tega me je na cedilu pustilo tudi moje kolo, tako da me je iz godlje rešila sestrica (še enkrat hvala, miljonkrat hvala), ki je od doma pripeljala svoje kolo na Kodeljevo, tako da sem lahko nadaljeval in končal avanturo.
Ta se je preko Golovca in Lavrice in Barja (ob stalnem vetru) končala na izhodišču, v manj kot 4 urah in na 19. mestu.
In, za konec, odlično. Resnično, lepo preživete 4 ure in še kdaj, mogoče Velenje, Maribor,....

Vir: LMA, Matjaž Ravnjak, 2008

Nov začetek

2008-05-08T20:38:00.000+02:00

No, in gremo ponovno, po nekaj poskusih pisanja bloga sem se zopet spravil za tipkovnico v ta namen. In zakaj? Najprej zato, da bo iz mojega bluzenja za računalnikom mogoče ratalo tudi kaj koristnega. Drugič, zaot, ker vem, da vas moje jamranje zelo zanima in ga bom z veseljem delil z vami. In tretje zato, ker se zaradi obilice obveznosti težko srečam z vsemi, s katerimi rad delim trenutke svojega srečnega življenja v Kamniku.
Torej, začnimo ponovno.....