Potovanje iz Ljubljane se je začelo prav ležerno, vlak je bil prazen in v kupeju smo imeli prijetno sogovornico. Vsi skupaj smo upali, da se na obmejni postaji Villa Opicina oziroma Opčine ne bomo zapletli v kak neprijeten položaj s potnimi listi, saj smo bili vezani na odhod vlaka iz Trsta in ne bi bilo prijetno, da bi ga zamudili. A se je kmalu pokazalo, da bi bilo mogoče bolje zamuditi zgodnji vlak in se vsaj mirno peljati do Rima. Ob našem prihodu na postajo Trieste Centrale je vlak za Rim že stal na postaji in bil zaenkrat še popolnoma prazen, motil nas je le listek z rezervacijo na vratih kupeja, ki smo ga z malo spretnosti in s švicarskim nožem izbrskali ven. Vendar to ni pomagalo, med čakanjem na odhod in na prvih vmesnih postajah vlaka Trst - Rim smo počasi odšli iz kupeja, le Janiju se je uspelo s spretno zamenjavo sedeža obdržati na odrešilnem stolu in si tako priboriti vsaj malo spanca. Ostali smo obstali na hodniku, delno smo se razveselili le majhnih zložljivih sedežev ob strani vagona, ki pa so, kljub blazini, po dveurnem sedenju postali trdi kot kamen. Gnečo pripisujemo začetku velikonočnih praznikov in velikega romanja na Sveto leto v Rim.
Sam sem že obupal nad situacijo, ko sem spoznal prijetni slovenski zakonski par, ki je bil v enaki situaciji kot jaz, zaradi rezervacije sta namreč ostala brez sedeža. Skupaj smo si krajšali čas z opazovanjem različnih ljudi, ki so prihajali ni vlak na vmesnih postajah. Opaziti je bilo od starejših parov, ki jih nismo kasneje več videvali, saj so imeli rezervacije, družin z majhnimi otroci pa do delavcev, črncev ter drugih ljudi različnih narodnosti. Prav zanimivo je bilo poslušati Neapeljčane. Tudi če si popolnoma obvladal italijanski jezik ti iz te govorice ni uspelo razbrati ničesar. Kaže, da to ni več le narečje, ampak že kar nek nov jezik.
Italijani imajo tako navado, da so vse postaje v večjih mestih končne postaje, tako da iz vlaka večjih mest nismo mogli opazovati, saj vagone za nadaljevanje poti odklopijo že na nekakšni kretničarski postaji zunaj mesta, ki je ponavadi tudi večja od centralne postaje. Pa tudi za informiranost nevednih potnikov je dobro poskrbljeno, saj je na vsakih nekaj metrov obešena, postavljena ali pribita na zid tabla z imenom postaje, tako da je težko zgrešiti pravo postajo, razen če je seveda ne prespiš. Tako smo vsi skupaj, tudi ostali člani skupine s katero sem potoval skupaj čakali postajo Venecia - Mestre, zadnjo postajo pred Benetkami, kjer naj bi priklopili nove vagone in naj bi se po naših predvidevanjih gneča malce zmanjšala. Na žalost smo se ušteli. Takoj, oziroma že preden so se prazni vagoni ustavili in priklopili na naš vlak, je množica divje prerivajoč zdrla proti njim in tako smo izgubili zadnje upanje o tem, da bomo pot do Rima mirno in udobno prespali. Tudi moja sogovornika sta v Bologni izstopila, tako da mi je ostalo le polspanje. Na srečo mi je družbo delala mlada Italijanka, ki je zgodaj zvečer zasedla moje mesto v kupeju, a jo je na hodnik prinesla potreba po cigareti, pa še ta le takrat, ko ni govorila po telefonu, kar pa je za Italijane značilno, da to lahko traja tudi po dve uri skupaj in prav to se je zgodilo. Sam sem se v takih presledkih usedel kar na tla in poskušal nekako zaspati, tako da sem do sončnega vzhoda naštel celo eno uro spanja, s presledki seveda. Kakšno uro pred Rimom pa se je začel vlak počasi prazniti in sostanovalca na hodniku sem opazoval pri molitvi in prebiranju Korana že iz udobnega sedeža v kupeju.
V Rimu smo izstopili na prestopni postaji Tiburtina zunaj mesta zgodaj zjutraj in se z podzemno železnico odpeljali do glavne železniške postaje Roma Termini v centru mesta. Sam sem bil nad organiziranostjo podzemne železnice in njene trase zelo presenečen, saj je bila nasprotno od ostalega kaosa v Italiji kar dobro načrtovana, le pomagati si z njo nisi mogel tako kot v Londonu ali Pragi in si je za krajše odseke vseeno pametno kupiti karto za avtobus. Vsi skupaj pa smo bili še bolj presenečeni nad novo podobo železniške postaje, saj so jo v celoti obnovili, tako da smo bili prijetno presenečeni tudi na toaletami, ki so bile sicer na uporabo proti plačilu, a bi za tako čistočo v Italiji plačal tudi več kot le tistih borih tisoč lir.
V Rimu smo bili nekateri iz skupine že večkrat pa tudi nismo imeli vsi istih interesov pri ogledu te prestolnice krščanstva in umetnosti. Tako smo se odpravili do Fontane di Trevi in kasneje naprej do Španskih stopnic, kjer so nas presenetili karabinjerji. Na stopnicah se namreč ne sme jesti. Tako smo se pri prvih dveh varuhih stopnic, ki sta nas nadlegovala še uspeli narediti neumne, vendar sta pripeljala "okrepitve" in tako nas je dokaj vljudna policistka v srednje dobri angleščini prepričevala, da se tega ne sme.
Lačni smo se nato odpravili v mestni park, kjer smo se lahko v miru najedli in tudi naspali, pa tudi prva barva se je prijela, le nenamazane s kremo za sončenje nas je kar precej opeklo. V parku pa nismo bili sami. Park je očitno edini prostor v prestolnici kjer se lahko domačini sprostijo od hrupa, pa še tu se deloma sliši hupanje iz obvoznice, ki z vseh strani oklepa park. V parku je tudi jezero, sicer zelo umazano in je očitno zadnja postaja vseh domačih želv, ki jih lastniki ali zaradi velikosti ali zaradi prevelikega števila množično spuščajo v vodo, tako da so poleg velikih, meni nepoznanih, rib najštevilčnejše prebivalke te mlake, ki nas spominja na ljubljanski tivolski bajer. Od tu smo se zopet lačni odpravili poizvedovat za kakšno indijsko ali kitajsko restavracijo s hitro hrano ali pa vsaj poceni picerijo. V upanju na mir in tišino smo se z oranžno linijo podzemne železnice odpravili skoraj do končne postaje toda tam nas je pričakala le gneča in hrup stanovanjskega predela pa tudi slastna pica in pivo. Ob povratku smo po moji napaki zgrešili železniško postajo in se znašli prav pred indijsko hitro hrano, vendar se s polnimi želodci nismo odločili za posladek in smo z velikimi očmi odhiteli naprej na vlak. Vlak je bil prazen, tako da smo do kretničarske postaje v San Gimminianu trdno spali in se zbudili šele na trajektu, ki nas je prepeljal na mafijski otok, Sicilijo.
V Milazzu smo izstopili in začeli poizvedovati za avtobusom do središča mesta. Na okencu za karte se je prodajalka namesto z nami ukvarjala z računalnikom in nas na hitro odslovila z "uno momento prego". Taksisti so nas ves čas čakanja v želji za velikim zaslužkom besno prepričevali, da avtobusa zaradi nedelje in praznikov ni ter da čakamo brez potrebe in zamujamo trajekt. In res, avtobusa ni bilo tako da sem se še z dvema odpravil peš skozi mesto do pristanišča. Ob prihodu so nas tam že čakali ostali, ki so se pripeljali s taksijem. Vkrcali smo se na trajekt "Helga" ter odpluli do prvega otoka v skupini Eolskih otokov, Vulcana.
Na severni strani Sicilije se razprostira sedem otokov vulkanskega izvora. Vulcano, Lipari, Panarea, Salina, Stromboli, Alicudi in Filicudi tvorijo Liparske otoke ali Eolske otoke, saj naj bi bili domovanje grškega boga vetrov Eola. Dva od teh sta aktivna, Vulcano in Stromboli. Vulcano trenutno ne bruha, vendar ne počiva, iz mnogih rež v kraterju se po skoraj celem otoki širi neznosen smrad po žveplu, ki je podoben smradu pokvarjenih jajc. Na vrhu je najhuje, drugače pa se da na otoku najti tudi nesmrdeče plaže in neobiskane kotičke ter plaže kjer ne mrgoli nemških turistov. Na splošno je v zadnjem času opaziti porast turizma na otokih, saj si starejši Nemci in Švicarji kupujejo vikende ali pa se sem kar preselijo. Ob povratku iz tresoče se gore smo se ustavili še v trgovini in pred spanjem naredili tudi piknik in velik kres. Kasneje smo prespali v hotelu oziroma na terasi zapuščenega hotela. Zjutraj nas je prebudil veter in oblačno vreme, vendar nam ni pokvarilo načrtov in odpravili smo se na najzahodnejši, najmanjši in najmanj naseljen otoček, Alicudi.
Zanimivo na otoku je to, da ni avtomobilov. Pa tudi, če bi bili, jih nebi mogli nikjer voziti, saj ima otok le par sto metrov dolgo pot ob obali drugače pa so hiše postavljene v breg in je še vedno najpomembnejše prevozno sredstvo osel, ki nosi vse razen vode, ki je na otoku velik problem in jo predvsem poleti primanjkuje. Do hiš jo pripeljejo po ceveh, ki začuda niso zakopane v zemljo in so napeljane ob robu stopnic, ki prepletajo otok. Prav po teh stopnicah smo se odpravili proti vrhu otoka, kar pa kljub ne pretirani višini ni tako lahka pot, saj se vijejo skoraj do vrha, tik pred vrhom pa nas je čakala še poslastica, vzpon po brezpotju in med bodečimi grmi do konca poti, od koder se odpre izjemen razgled, le da nas je tokrat motila gosta megla in precej močan veter, tako da je planota tik pod vrhom skupaj z nizkimi kamnitimi zidovi spominjala na škotsko višavje, manjkale so le ovce. Ob povratku smo se ustavili v novonastalemu penzionu, ki ga je vodil star možak, upokojeni vojak, ki nam je poleg vina in jedače postregel tudi z zgodbami o bojevanju v Albaniji in Abesiniji malo pred začetkom II. svetovne vojne, ko so Italijani oziroma Duce v želji po obnovitvi starorimskega svetega cesarstva napadli omenjene države, iz zagate po velikih neuspehih pa so jih že kot po tradiciji in še marsikaterih primerih v prihodnosti reševali Nemci. Italijanska vojska je namreč znana po svojih neuspehih in katastrofalno slabi organiziranosti. Kaže, da največ pozornosti posvečajo predvsem opremi oziroma uniformi vojakov in predvsem višjih častnikov, saj so ovešeni z mnogimi trakovi in medaljami, piko na i pa dajejo razkošne perjanice, ki so nekak znak za čin, torej, več perja imaš v glavi, na višjem položaju si, ironično, kaj ne? Po vrnitvi pa nas je čakalo neprijetno presenečenje, iz nahrbtnikov so nam namreč ukradli dva mobilna telefona. Škoda, da se je tudi na tem odročnem otoku poleg vse več turistov pojavila tudi kraja. Toda ob opazovanju prelepega sončnega zahoda smo hitro pozabili na neprijeten dogodek in zaspali na terasi bodočega hotela.
Naslednje jutro smo se namenili na največji otok v skupini, otok Lipari, ki je tudi upravno in izobraževalno središče, saj je tukaj tudi srednja šola. Iz otoka nas je odpeljal "aliscafi", hidrogliser, ki se je vmes ustavil tudi na otoku Filicudi, drugem najmanjšem otoku, od koder smo si ogledali naš naslednji cilj, za mnoge tudi primarni, vulkan Stromboli.
Otok Lipari je vulkanskega izvora, vendar je že kar precej časa neaktiven, vendar na nekaterih odročnih krajih še vedno najdemo sulfatare, odprtine v tleh iz katerih izvira uplinjeno žveplo, značilne so predvsem za vulkan Vulcano. Ker so v mestu zaprli hostel in ga vrnili v cerkveno uporabo, smo imeli pred pristankom pomisleke, če bomo sploh našli sobo. Skrb se je izkazala za neupravičeno, saj nas je takoj po prihodu iz ladje pričakala množica turističnih delavcev, ki so nam ponujali sobe in apartmaje. Na koncu smo se odločili za sobe, ki so bile precej poceni pa še nahrbtnikov nam ni bilo treba nositi čez pol mesta, saj je to namesto nas opravila lastnica. Tako smo se lahko po petih nočeh zopet pošteno umili in tudi naspali v udobnih posteljah. Zjutraj pa smo se odločili za ogled otoka z skuterji, ki smo jih najeli pri lastnici in se v koloni odpravili odkrivat skrite kotičke otoka. Tako smo nabirali vulkansko steklo, si ogledali zapuščen kamnolom plovca in se po poti, ki jo je razdejala voda spustili do plaže, kjer smo preizkusili temperaturo vode, ki je bila v času prvomajskih praznikov zelo mrzla, vendar ne toliko, kot smo pričakovali. Zaradi vulkanskega nastanka otoka je namreč naklon morskega dna zelo strm, tako da je v okolici otokov morje globoko kar par sto metrov, v okolici vulkana Stromboli pa se dno spusti tudi do tisoč metrov pod morsko gladino, kar je kar zastrašujoča globina. Z zadnjimi hlapi v tanku motorja smo se povzpeli na najjužnejši vrh otoka, od koder smo videli navidezno zasneženo Etno. Navidezno zato, ker to, kljub višini čez tri tisoč metrov, ni bil sneg, še vedno pa ne vem kaj je to zares bilo.
Jutro, v katerem smo se odpravili proti "najvarnejšemu aktivnemu vulkanu" je bilo prelepo. Vkrcali smo se na manjši trajekt, ki nas je popeljal v svet boga Hefajsta in Vulcanusa.
Stromboli je nastal pred približno 200.000 leti, ko se je iz morja dvignil vulkan, od katerega je dandanes ostala le še manjša skala - Strombolicchio. Ko je slednji začel pojemati, pred približno 160.000leti, se je ob njem dvignil nov stožec, na katerega se bomo povzpeli. Na otoku so dve vasici, manjšo Ginostro in večjo Stromboli, ki se deli na San Vincenzo in na San Bartolo. Turistična pot, v kolikor jo lahko imenujemo tako, saj je treba premagati popolnih 921 višinskih metrov, se začne pri cerkvi San Bartolo in se z blagim vzponom povzpne do observatorija, kjer zbirajo podatke o aktivnosti vulkana. Nato se po, s kamnom utrjeni poti, vzpenja do nadmorske višine 300 metrov, od koder pot sicer ni več tako nezahtevna, vendar se prva ovira pojavi šele malo pred vrhom, kjer je treba z malo spretnosti na polpreplezati "rdečo skalo". Nato se po grebenu povzpnemo do vrha, lahko pa iz različnih položajev opazujemo izbruhe. Druga možna pot, ki je opisana tudi v vodiču za vzpon na vulkan, pa je namenjena za malo bolj izkušene gornike in tiste z malo več kondicije. Po njej sem se odpravil tudi sam z nekaj "soplezalci". Prvi korak je pot iz vasi San Vincenza do Ginostre. Zanimivo je, da kljub velikim globinam niti trajekt niti aliscafi ne moreta pristati v ribiškem pristanu v Ginostri, tako da se je po nas odpravil ribiški čolniček, ki je zadnja leta že motoriziran, pred par leti pa so vas ribiči prišli iskat še s čolnom na vesla. Ko smo pod sabo spet začutili trdna tla, smo se odpravili do pokopališča, ob katerem se začenja vzpon po južni poti. Na žalost se je vreme poslabšalo, tako da je bil na višini 400 metrov že precej močan veter, tako da sva s prijateljem oba lovila svoja očala po zraku. Nekaj metrov naprej pa smo se lahko samo še trdno držali skale, na katere nas je pritisnil orkanski veter in se skrajno previdno začeli spuščati nazaj. Tako je klavrno propadel naš pustolovski vzpon na vrh. Res škoda. Toda, kakršenkoli napor je potreben za vzpon, prizor na vrhu, ko Zemlja bruha svojo notranjost, poplača vsako kapljico znoja. Stromboli pa je znan še po nečem. Na vulkanu so namreč leta 193..... posneli film z naslovom "Stromboli". Režiral ga je Roberto Rosselini, glavna igralka pa je bila slavna Ingrid Bergman. Zgodba govori o vojnem ujetniku, ki je očaral lokalno dekle in ta je po koncu vojne odšla z njim v njegovo rodno vas. Toda kmalu je ugotovila, da ribištvo možu ne prinaša resnega zaslužka in spogledovati se je začela z svetilničarjem. Da bi lahko snemalno opremo prepeljali na vulkan so morali utrditi cesto s kamni in po tej cesti se danes popotniki povzpenjajo na vrh.
Drugače vasici Stromboli ne manjka prav ničesar. V vasi je karabinjer, zdravnik, nekaj trgovin in sadjarjev, helioport, cisterna za hrambo pitne vode, diskoteka, restavracije in cel kup prenočišč in apartmajev. Sami smo po sreči našli gospo, ki je bila v neki daljni sorodstveni zvezi Slovenka, tako da nam je ustregla in oddala celo hišo za ugodno ceno, tako da upamo, da bo naslednjič tudi tako.
Naša naslednja postaja je bil otok Salina. Vulkansko ni več aktiven, je pa turistično privlačen, še posebej od leta 1994, ko so na njem posneli znameniti italijanski film Il Postino in se lahko tudi sprehodimo po slavni plaži, na kateri je Pablo Neruda poučeval pesniških trikov lokalnega poštarja. Na žalost ogled hiše znamenitega pesnika ni več možen, saj jo je nekaj let nazaj odkupil nek bogat Nemec iz Muenchna. Na pot okoli otoka smo se odpravili s skuterji, toda kmalu nam je bilo jasno, da nazaj ne bomo prišli suhi, saj so se oblaki hitro zbirali in kazali na hud naliv. In ta nas je ujel nekje sredi otoka, tako, da smo se ustavili na malici v gostilni, ki je imela na terasi pravi, moderen Juke Box z zgoščenkami, deloval pa je na kovance za 500 lir, tako da smo naše pet tolarske kovance koristno uporabili. Ko je dež ponehal smo se odpravili nazaj proti mestu, vendar nam nebo ni prizaneslo, tik pred ciljem se je ulilo in ni nam preostalo drugega kot da na ladji proti glavnemu otoku začnemo sušiti vse obleke.
Od natakarja v precej dragi restavraciji smo izvedeli, da Lipari ta večer gosti več deset plesalcev južnoameriških plesov, tako da smo se zvečer spočiti in suhi odpravili v pristanišče pogledat spektakel. Vendar smo ugotovili, da je plesalk le slab ducat in da so za "spektakel" poskrbeli lokalni prebivalci, ki so z umetnijami med plesom poželi marsikateri aplavz publike.
Zjutraj smo se še s težko glavo od primanjkovanja spanca odpravili na aliscafi proti "celini" oziroma Siciliji, kjer smo hoteli v Milazzu počakati na vlak. Ker nam ni uspelo dobiti rezervacije za sedeže v vlaku Palermo - Neapelj, smo se odpeljali kar do začetne postaje v Palermo, kjer smo si z veliko težavo priborili sedež v kupeju in s tem zagotovili vsaj minimalen spanec do prestolnice kriminala. Zdelo se nam je celo, da prav ta kriminal potuje z nami na vlaku, saj je bilo okoli nas veliko sumljivih in prav nadležnih Italijanov, ki jim nikakor ni šlo v račun, da v kupeju za šest ljudi pač ne more sedeti deset ljudi, zato vam svetujem uporabo vrvi pri zaklepanju kupeja, saj se boste s tem zagotovili dokaj miren spanec pa še dragocenejše stvari bodo bolj varne.
Neapelj, simbol za kriminal, prostitucijo, droge, umore in še bi lahko naštevali. Dobil sem nasvet od prijatelja v primeru, da mi ukradejo fotoaparat, glasil se je nekako takole: "Če ti bodo fotoaparat ukradli na začetku ulice, pojdi v prvo trgovino z rabljenimi stvarmi v isti ulici in zagotovo ga boš lahko spet kupil." Zanimivo, a menda zelo resnično. Zato smo popotniške nahrbtnike pustili v skladišču za prtljago na železniški postaji, fotoaparate in torbe pa smo skrbno čuvali in jih nismo spustili izpred oči. Poleg zgodovinskega pomena je Neapelj tudi upravno središče. Tu je namreč sedež poveljstva severnoatlantske zveze za južno Evropo in sedež poveljstva italijanske mornarice, tako da je v mestu tudi dosti vojakov in mornarjev. Dan smo kljub lepoti mesta preživeli na zelenici pred srednjeveškim gradom na Mestnem trgu, saj smo bili od enajst dnevnega potovanja kar precej utrujeni in nas je sonce prav lepo uspavalo. Tako smo proti večeru odpotovali proti Sloveniji in se po opravljenih mejnih formalnosti brez večjih zapletov vrnili v Ljubljano.
Do »božjega svetilnika«, kakor so ga poimenovali mornarji, ki jim je Stromboli osvetljeval in kazal pot proti italijanskemu škornju, smo se odpravili s hidrogliserjem iz industrijskega mesta Milazzo. Z enim prestopom smo se čez dobri dve uri polni pričakovanja izkrcali na najaktivnejšem in obenem najvarnejšem ognjeniku v Evropi.
Najvarnejšem zato, ker si izbruh lahko ogledamo iz razdalje približno 200 metrov. Ker so letos tudi slovenski mediji poročali o povečani aktivnosti pa tudi naši podatki iz vulkanološkega inštituta so bili podobni, smo pričakovali edinstveno predstavo.
Stromboli je eden od sedmih vulkanskih otokov, ki sestavljajo Eolske oziroma Liparske otoke (poleg njega še Lipari, Vulcano, Panarea, Salina, Alicudi in Filicudi) in je tudi najaktivnejši (Vulcano miruje, opazujemo pa lahko postvulkanske pojave). Na tem mestu je nastal pred približno 160.000 leti kjer je 40.000 let prej že nastal vulkan, od katerega je danes ostala le velika skala, ki se imenuje Strombolicchio. Analogno z manjšanjem le tega je iz morja rastel stratovulkan Stromboli. Izbruhana lava in piroklastičen material sta vulkan dvignila do višine 920 metrov, kjer danes najdemo tri glavne kraterje, dva manjša parazitska kraterja in »dimnik« iz katerega občasno bruhne vulkanski pepel. Nastali so na območju, kjer se je pred 10.000 do 5.000 leti severozahodno pobočje vulkana zrušilo v več kot kilometer globoko morje. Danes to pobočje znano kot Sciara del Fuoco ali »ognjena avtocesta«, to pa zato, ker se po njem v morje vali izbruhana lava.
Kljub temu, da smo prišli iz Etne, kjer smo videli neverjetne izbruhe in da sem sam izbruh Strombolija opazoval že peto leto zapored nas je vse Stromboli ponovno presenetil. Povečana aktivnost je naredila svoje. Izbruha ni mogoče opisati z besedami, šteje samo pogled v živo, ki ga ne pozabimo nikoli v življenju. Izbruhi se ponavljajo na približno četrt ure, kar je posledica povečane aktivnosti, drugače pa bruha vulkan na vsake pol ure do uro. Tako nam je dve urni postanek na vrhu postregel z vrsto spektakularnih izbruhov.
