Stromboli (november 2002)

Naša pot se je iz Etne nadaljevala na najsevernejši otoček Eolskih otokov, ki se nahajajo v Tirenskem morju in so dobili ime po bogu vetra Eolu. Kako močno v tem delu sveta veter kroji življenje smo doživeli tudi mi, saj je naš prvi poskus odprave sredi tedna propadel prav zaradi vetra, ki je onemogočal dostop hidrogliserjem do otokov, za povratek pa so nam mornarji svetovali, naj se vrnemo ob čimbolj zgodnji uri, ker je bil za popoldan napovedan močan veter z juga, tako da naj bi ladijski promet zopet popolnoma obstal.

Do »božjega svetilnika«, kakor so ga poimenovali mornarji, ki jim je Stromboli osvetljeval in kazal pot proti italijanskemu škornju, smo se odpravili s hidrogliserjem iz industrijskega mesta Milazzo. Z enim prestopom smo se čez dobri dve uri polni pričakovanja izkrcali na najaktivnejšem in obenem najvarnejšem ognjeniku v Evropi.

Najvarnejšem zato, ker si izbruh lahko ogledamo iz razdalje približno 200 metrov. Ker so letos tudi slovenski mediji poročali o povečani aktivnosti pa tudi naši podatki iz vulkanološkega inštituta so bili podobni, smo pričakovali edinstveno predstavo.

Stromboli je eden od sedmih vulkanskih otokov, ki sestavljajo Eolske oziroma Liparske otoke (poleg njega še Lipari, Vulcano, Panarea, Salina, Alicudi in Filicudi) in je tudi najaktivnejši (Vulcano miruje, opazujemo pa lahko postvulkanske pojave). Na tem mestu je nastal pred približno 160.000 leti kjer je 40.000 let prej že nastal vulkan, od katerega je danes ostala le velika skala, ki se imenuje Strombolicchio. Analogno z manjšanjem le tega je iz morja rastel stratovulkan Stromboli. Izbruhana lava in piroklastičen material sta vulkan dvignila do višine 920 metrov, kjer danes najdemo tri glavne kraterje, dva manjša parazitska kraterja in »dimnik« iz katerega občasno bruhne vulkanski pepel. Nastali so na območju, kjer se je pred 10.000 do 5.000 leti severozahodno pobočje vulkana zrušilo v več kot kilometer globoko morje. Danes to pobočje znano kot Sciara del Fuoco ali »ognjena avtocesta«, to pa zato, ker se po njem v morje vali izbruhana lava.
Sedaj pa nazaj k naši dogodivščini. Pot do vrha smo začeli v trdi temi in med hojo skozi razpotegnjeno vas do prve postojanke, observatorija in restavracije, nas je obdajal dvom o naši hoji po temi. Toda pri observatoriju smo prvič zagledali izbruh, kar nas je dokončno prepričalo, da moramo vrh doseči čimprej in seveda ponoči, ko je pogled veliko lepši. Tako smo se podkrepljeni z malico kmalu odpravili proti »vhodu v podzemlje«. Pot ni težka, le v zadnjem delu postane bolj strma in skalnata, vendar 900 metrov premagane višinske razlike upraviči izbruh, ki ga zagledaš ko stopiš na greben in se ti pogled razprostre preko kraterja na morje.

Kljub temu, da smo prišli iz Etne, kjer smo videli neverjetne izbruhe in da sem sam izbruh Strombolija opazoval že peto leto zapored nas je vse Stromboli ponovno presenetil. Povečana aktivnost je naredila svoje. Izbruha ni mogoče opisati z besedami, šteje samo pogled v živo, ki ga ne pozabimo nikoli v življenju. Izbruhi se ponavljajo na približno četrt ure, kar je posledica povečane aktivnosti, drugače pa bruha vulkan na vsake pol ure do uro. Tako nam je dve urni postanek na vrhu postregel z vrsto spektakularnih izbruhov.
V dolino smo se vrnili sredi noči in izmučeni ter polni izbruhov zaspali kar na terasi najbližjega hotela.